Odškodninska tožba
Če vam je bila v škodnem dogodku povzročena škoda, je mogoče na tretjega nasloviti odškodninski zahtevek za povračilo nastale škode. Naslovnik odškodninskega zahtevka je lahko neposredni povzročitelj škode oziroma tisti, ki za nastalo škodo odgovarja (npr. povzročitelj prometne nesreče, delodajalec kot povzročitelj delovne nesreče, pripadnik kateregakoli poklica, ki je ravnal malomarno), lahko pa tudi zavarovalnica, pri kateri je imel povzročitelj škode ali odgovorna oseba v trenutku škodnega dogodka zavarovano svojo odgovornost (npr. zavarovanje avtomobilske odgovornosti, zavarovanje civilne ali poklicne odgovornosti delodajalca ali pripadnika drugega poklica, zavarovanje odgovornosti zasebnika itd.).
Kadar je odškodninski zahtevek naslovljen na tretjega, ne gre za odškodninsko tožbo. Načeloma velja, da se je na podlagi tako vloženega odškodninskega zahtevka s tretjim smiselno že predpravdno poravnati, saj je to zagotovo časovno, v večini primerov pa tudi stroškovno bolj učinkovito, razen, če je razhajanje med pravično in ponujeno odškodnino preveliko. Vendar pa niso redki primeri, ko s povzročiteljem škode poravnava ni mogoča (bodisi, ker npr. ponujena odškodnina za prometno nesrečo ali odškodnina za poškodbo pri delu ni dovolj visoka, bodisi, ker tretji odgovornost za nastalo škodo v celoti zavrača).
V takem primeru je mogoče zoper tretjega vložiti le še tožbo. Odškodninska tožba tako predstavlja pred sodiščem vloženo zahtevo za sodno varstvo, s katero se od sodišča kot oblastnega organa zahteva, da odloči o temelju odgovornosti za nastali škodni dogodek in oškodovancu prisodi primerno in pravično odškodnino. Ker je pravdni postopek zelo formaliziran, je z vidika uspeha zelo pomembno, da vas v primeru vložitve odškodninske tožbe v pravdi zastopa odvetnik za odškodnine.
Višina odškodnine pa je v primeru, kadar se vloži odškodninska tožba, višja kot tista, ki je ponujena po mirni poti, vendar je potrebno nanjo čakati vsaj leto dni ali več.