
Živimo v informatizirani družbi, kjer mediji in posredovane informacije krojijo tok našega vsakdanjika. Pri tem informacije, ki so posredovane s strani medijev oz. novinarjev ali npr. s strani vašega soseda ali znanca iz lokalne dobivajo globalno obliko. Pri tem postaja vse večje protislovje med svobodo izražanja in drugimi temeljnimi človekovimi pravicami, npr. vdorom v zasebnost ali pravico do časti kot najpogostejšima oblikama kršitve osebnostnih pravic. Zdi se, kot da ob vsem tem ostaja nerešeno vprašanje, kako določati mejo med dopustnim in nedopustnim, med ‘sme se’ in ‘prepovedano je’.